Po nekaj letih sem spet vzela pot pod noge in se odpravila z družbo v hribe.

Vam rečem, čudovito se je odpraviti na tak planinski pohod. Tistim, ki to počnete, je moje pisanje zagotovo  smešno.

A tistim, ki tega ne počno, bo morda vzpodbuda. Kot je bila meni sami.

Brez kondicije, v hrib, sem premagala enourno hojo brez problemov.

Ponosna sem nase, da sem to prehodila brez večjih naporov. Čeprav priznam, da sem nekajkrat vmes kar zajemala sapo. Predvsem

zato, ker sem se zbala, da tega ne bom zmogla.

Biti navajen, da se vsedeš v avto, se pelješ do tja in tja, pa nazaj, pa z nič prehojene poti, ni glih enostavno., da bi potem kar lezel v hribe.

No, morda pa je nekaj kondicije vseeno v meni, ko toliko prehodim po našem ranču.