Ko odpiram luči
travnatih bilk
in se sprašujem
kje je zahod
čutim lahen vetrič
ki mi ovija srce
skozi razbesnele spomine
in oblake
temne
in svetle
a na nebu
so samo
vetrovi
in mačke se igrajo
z miškami
kot človek s človekom
ne da bi vedel
da je samo on
in ne obstaja
saj sredi vrtinčastih vetrov
ni prostora
za dva
še manj
za pokrove školjk
na katerih sedimo
in
beremo časopis

Vlatka K., 1.42, 18.07.2016

Tako se mi je zapisalo.

Spomin živi v samoti

(moja prva pesniška zbirka.)

"Ko je stala pred vrati ljubezni

se ji je odprla pot

v očeh so se lesketale zvezdice

v rokah je nosila lunin sijaj"

(str.5, avtorica.)

Iščem

koga

svojo senco ali tebe

nisem še tam

kjer je dlan

ki bi me pobožala po licu

in rekla

Tu si

Čakam te

nisem še našla tiste poti

po kateri bi šla

ostala je senca

in jaz

za oblaki prihajam

mogoče nekoč

se srečava s ptico

in soncem

(str.6, avtorica.)

S poezijo sem se srečala v osnovni šoli, ko sem za šolsko glasilo Rokava, začela pisati pesmi.

Nadaljevala sem v srednji šoli. A imela kratko pavzo, saj sem samo pet let kasneje začela redno pisati pesmi, ki so, od leta 1985 do leta 1993, objavljene v dveh pesniških zbirkah: Spomin živi v samoti in Nekoč sem se vrnila.

Od istega leta si zapisujem tudi svoje misli, domislice, aforizme, ki sem jih šele leta 2010 obelodanila v zbirki Danes se mi misli.

NUK čaka še na mojih devet pesniških zbirk za otroke o škratih, ki mi jih še ni uspelo izdati zaradi razno raznih okoliščin.

Pripravljeni imam še dve zbirki pesmi za odrasle: Zapečatila sem pismo in Obraz lunine sence, ki še kar ležita v predalu in čakata na svetlejše dni.

Poleg teh imam še nekaj pesniških in drugi literarnih del, ki pridno čakajo v predalu.

***