Moja prva elektronska knjiga


Foto Grison
Foto Grison

Imela sem štiri leta, ko sem, ne da bi vedela od kod vem, dala sedemletni punčki eno boksarsko na nos.

Točno in precizno: v njeno levo nosnico. Da se je ulila kri.

 

In bila sem junakinja dneva, saj se mi ni nihče upal približati.

 

Niti takrat, niti kadarkoli kasneje. Vsaj v tisti vasi, kjer sem živela. (In nikoli pozneje. Hvala Bogu in angelom.)

 

Imela sem štiri leta in  dogodka se tako zelo spominjam, kot bi imela fotografijo pred sabo.

 

V naši vasi smo se družili vsi otroci med sabo, ne glede na starost. Se igrali, se skrivali, se imeli lepo.

 

In tisti dan, ko so že dozorele češnje, se je nekdo spomnil, da jih gremo jest.

Ne vem, čigava pobuda je bila, a zogotovo je bila pobuda starejše sestre, ki jo je kasneje skupila od mene.

Šli smo pa do njihove češnje, mimo naše. Češnje so bile , še sedaj jih vidim, temno rdeče, sočne, slastne, debele.

 

In smo šli. Bilo nas je sedem.

 

Vsi so se obesili na češnjo, veselo zobali, a meni, najmlajši, je kasnejša "ranjenka" prepovedala, da bi jih zobala.

(Še danes, po pol stoletja, ne vem zakaj!)

 

Bila sem čisto mirna. Zares čisto mirna in opazovala, kako veselo moji prijatelji zobajo češnje.

No, ko so se naveličali, so se odločili, da gredo v vas, ki je bila čisto blizu.

 

In smo šli mimo češnje, ki je bila naša.

Last mojih staršev.

 

Češnje so pa bile drobcene in še nezrele, a je ta sedemletna punčka izzivala, da bodo šli še na to, našo,  češnjo.

Sem bila mirna in smo šli mimo.

 

A ko smo se od te češnje oddaljili, sem ji rekla, ali si želi eno boksarsko.

Je rekla, da ja, saj še sama ni vedela, kaj to pomeni.

In sem jo 'kresnila'.

Direkt v njeno levo nosnico, da se je ulila kri.

 

Nastala je tišina.

Obrnila sem se in odšla domov. Dom je bil čisto zraven.

 

Pa pride moja mama domov in me vpraša, kaj se je zgodilo. In sem ji povedala.

Takrat še nisem vedela, kaj pomeni krivica, sem jo pa čutila.

 

No, ona je v tem času bila pri svojem očetu, pri mojem nonotu, ki je bil sosed staršev punčke, ki je dobila po nosu.

In je videla, kako sta jo domov privedli njena starejša sestra in sestrična, in je krvavela iz nosu.

In je vprašala: Sonja, kaj se ti je zgodilo?

 

Pa je odgovorila: Ladica me je. (Tako so me klicali, ko sem bila majhna.)

 

Moja mama ni mogla verjeti!

 

Jaz, štiriletni otrok, da bi "kresnila" za eno in pol glavo višjo dekletce.

 

Pa sem jo.

 

P.S.

 

In od takrat sem se vedno znala braniti.

SIcer ne s pestmi, čeprav sem deset let kasneje lastnoročno vrgla sošolko med robidovje, pač pa z jezikom in pridobljenim znanjem.